Pred nekaj dnevi je bilo moje kosilo sestavljeno iz okusne sveže zelenjave in riža, zaradi česar sem se po pojedenem obroku res dobro počutila. Zaradi tega sem ponovno začela razmišljati o tem, kako hrana, ki jo pojemo, vpliva na to, kako se počutimo. Kar pa je še bolj pomembno, me je to še enkrat opomnilo, kako pomemben košček sestavljanke je prehrana psov v širši sliki razumevanja njihovega vedenja.
Zapisu lahko prisluhnete tudi na Apple Podcast, Spotify ali YouTube platformah.
Uživanje hrane močno presega zgolj zagotavljanje energije in hranil, ki so potrebni za fizično zdravje in delovanje našega telesa. Študije, opravljene tako na ljudeh kot živalih, kažejo, da lahko to, kar jemo, vpliva na naše počutje in vedenje. Študije na ljudeh pa so pokazale, da lahko že samo omemba hrane ali njena slika sproži pozitivna ali negativna čustva. Ljudje z motnjami hranjenja so ob gledanju slik hrane doživljali močan negativni čustveni odziv, kot sta strah in gnus, ter zmanjšan pozitivni odziv, kot je recimo sreča. Druga študija je raziskovala, kako so se ljudje, ki niso jedli 6 oziroma 24 ur, odzivali na slike in dražljaje, povezane s hrano, v primerjavi s tistimi udeleženci, ki niso bili lačni. Lačni udeleženci so bili ob gledanju slik okusne hrane bolj presenečeni, vznemirjeni, slike so jih bolj zanimale in so imeli močnejši občutek izgube nadzora ter so imeli povišan srčni utrip. Po drugi strani so slike hrane ocenili kot prijetne in precej bolj zanimive v primerjavi s sitimi udeleženci. Te mešane rezultate so raziskovalci razložili z dejstvom, da so udeleženci hrano lahko le gledali na slikah, ne da bi jo dejansko zaužili. Pozitivnim čustvom je tako sledilo razočaranje zaradi tega, ker okusne hrane na slikah niso mogli tudi pojesti.
Podobnih raziskav kot je ta opravljenih na psih, nisem našla. Še vseeno pa mislim, da bi se morali zamisliti o tem, kako lahko že sama prisotnost hrane ali to da na njeno prisotnost namignemo lahko vpliva na pasje vedenje. Recimo hranjenje iz roke oz. pogojevanje hrane s tem, da mora pes nekaj narediti oz. ne narediti, da hrano lahko dobi. Je to za pse res tako pozitivna izkušnja, kot nas želijo prepričati nekateri kinologi? Je to res optimalo okolje za učenje? Ali pa če recimo govorimo o psih, ki že tako ali tako nimajo najboljšega odnosa s hrano – kako nanje in na njihovo vedenje vpliva njena prisotnost – zlasti v trenutkih, ko je ne morejo pojesti v miru? Ali pa recimo kakšen vpliv ima na počutje in vedenje psa dejstvo, da je lačen, po človeški uri pa še ni čas za naslednji obrok? Skratka v življenju psa je dnevno lahko ogromno nekih situacij povezanih s hrano, ki močno vplivajo na počutje psa in posledično tudi na njegovo vedenje. Ni redko, ko se skrbniki obrnejo po pomoč glede vedenjskih težav, ki na prvi pogled nimajo nobene veze s tem kaj in kako pes je, vendar se na koncu izkaže, da je bil ravno to velik vzrok prisotnih težav.
Ni pa samo hrana tista, ki vpliva na počutje – tudi počutje vpliva na to, kaj in kako jemo. Mislim, da ne predvidevam napačno, ko rečem, da nas ima večina kdaj pa kdaj potrebo po t.i. “comfort foodu” (ta hrana je običajno bogata z maščobami, sladkorjem in je energijsko bogata). Želja po takšni hrani se pogosto pojavi, ko nismo najbolje razpoloženi, imamo slab dan, stresna obdobja. In to je v resnici povsem normalen človeški in pa tudi živalski odziv. Zaradi stresa imamo lahko povečan ali zmanjšan apetit. Raziskave na podganah so pokazale, da je to odvisno od stopnje stresa – močan ali neobvladljiv stres običajno zmanjša vnos hrane, medtem ko blag ali zmeren stres poveča apetit. Na primer, socialna izolacija in pomanjkanje igre sta pri podganah povečala vnos hrane. Podobno kot pri ljudeh je tudi pri podganah akutna čustvena stiska povzročila povečan vnos tolažilne hrane oz. comfort fooda, tudi kadar niso bile lačne ali niso potrebovale dodatnih kalorij. Zaradi načina, kako se ta hrana uporablja za ublažitev neprijetnih čustev in stresa, so jo nekateri raziskovalci začeli obravnavati kot obliko samozdravljenja. Uživanje hrane, ki jo posameznik dojema kot zelo okusno spodbuja sproščanje opioidov v hipotalamusu, kar izboljša razpoloženje in občutek zadovoljstva. Sproščanje glukokortikoidov, ki se pojavi kot odziv na stres, je še en mehanizem, ki je bil raziskan v povezavi s stresno in čustveno pogojenim hranjenjem. Njihova povišana raven namreč povečuje apetit. In za to obstaja dober razlog, saj glede na rezultate, ki so jih dobili v laboratorijskem okolju kaže, da se odziv na stres zmanjša oz. ublaži, če imajo živali in ljudje na voljo okusno hrano in zadostno zalogo energije.
Nekaj študij na to temo je bilo opravljenih tudi na psih – določena hrana naj bi jim oblažila stresni odziv, ta učinek pa se je še okrepil, če so psi imeli pozitiven stik s človekom. Ne le, da jim uživanje določene hrane pomaga izboljšati njihovo sposobnost soočanja s stresom, ampak naj bi zmanjšala tudi anksioznosti podobna vedenja. Tukaj pa spet pridemo do točke, ki je po mojem mnenju vredna razmisleka – ljudje imamo vedno možnost, da si izberemo tisto hrano, ki nam v težkih trenutkih najbolj paše, naši (hišni) psi te izbire po navadi nimajo, razen če jim jo omogočimo mi. In se spet porodi pomembno vprašanje o tem, kakšno hrano ponujamo svojim psom in ali sploh vemo katera je njihova najljubša hrana?
Vpliv hrane na počutje je še vedno precej relativno novo področje raziskav, vendar dosedanje ugotovitve kažejo, da kakovostna prehrana, ki je bogata s hranili in je minimalno procesirana, lahko pozitivno vpliva na počutje. Poleg tega ima hranljiva in uravnotežena prehrana lahko tudi antistresne učinke, ki izboljšajo delovanje možganov, krepijo imunski sistem, znižujejo krvni tlak, izboljšajo prekrvavitev in pomagajo pri razstrupljanju telesa. Na primer hranila, kot so kompleksni ogljikovi hidrati, nekatere aminokisline, vitamin C, vitamin B, magnezij in selen igrajo ključno vlogo pri zniževanju ravni kortizola, adrenalina in drugih stresnih hormonov.
Čeprav vemo, da prehrana vpliva na razpoloženje in posledično tudi na vedenje, znastveniki zaenkrat še nimajo enotnega odgovora, kako točno do tega pride. Ampak če pomislimo koliko enih mehanizmov deluje v ozadju te povezave, najbrž en sam “pravilen” odgovor tudi ne obstaja.
- Ena izmed možnih razlag je, da prehrana z visokim glikemičnim indeksom lahko negativno vpliva na razpoloženje zaradi ponavljajočih se hitrih nihanj glukoze v krvi. Zaradi tega lahko pride to tako nizke ravni krvnega sladkorja, da se aktivira sproščanje hormonov, kot so kortizol, adrenalin, rastni hormon in glukagon. To pa potem lahko posledično sproži občutek anksioznosti, razdražljivosti in občutek lakote. Hkrati lahko živila z visokim glikemičnim indeksom v telesu povzročajo tudi vnetja, kar ima tudi lahko negativen vpliv na razpoloženje.
- Druga možna razlaga je, da je dobro počutje lahko povezano tudi s črevesno mikrobioto. Črevesje in možgani so namreč medsebojno povezani in močno vplivajo drug na drugega. Zato naj bi bila to tudi ena izmed poti, po kateri lahko stanje črevesne mikrobiote vpliva na razpoloženje, kognitivne in čustvene procese. Kot zanimivost večina serotonina – ki deluje kot regulator razpoloženja, spanja, apetita in drugih procesov v telesu – nastaja v črevesju. Na raznolikost in funkcionalnost črevesne mikrobiote vplivajo genetski dejavniki, izpostavljenost antibiotikom in seveda prehrana.
- Še tretja možnost, ki se jo zelo pogosto omenja kot možno razlago vpliva hrane na vedenje oz. razpoloženje pa je ta, da možgani za svoje delovanje potrebujejo točno določeno ravnovesje nevrotransmiterjev (to so po domače povedano kemične snovi, ki prenašajo informacije med nevroni). Po slovensko jim rečemo tudi živčni prenašalci. Proizvodnja in razpoložljivost teh nevrotransmiterjev pa sta močno odvisni tudi od prehrane. Pomanjkanje hranil, kot so B vitamini, vitamin D, vitamin C, cink, omega-3 maščobne kisline in antioksidanti, lahko močno vpliva na razpoloženje, saj uravnavajo nevrotransmiterje, odgovorne za regulacijo razpoloženja.
Vemo, da obstaja hrana oz. hranila (od kompleksnih ogljikovih hidratov do omega 3 maščobnih kislin), ki lahko pozitivno vplivajo na posameznikovo razpoloženje. Ampak ko želimo poiskati raziskave, ki so bile narejene na psih, naletimo na dve glavni težavi. In sicer raziskav na temo vpliva prehrane na pasje razpoloženje oz. vedenje je malo, poleg tega pa so si njihovi rezultati pogosto nasprotujoči. Ampak to po mojem mnenju ne pomeni, da bi morali kar spregledati potencialno pozitivnih učinkov prehrane, zlasti zato, ker imamo raziskave na različnih sesalcih z zelo obetavnimi rezultati povezave med hrano in razpoloženjem. S čim hranimo svojega psa, nam bi moralo biti pomembno, ker vse aktualne znanstvene ugotovitve kažejo na to, da hranljiva, uravnotežena prehrana pozitivno vpliva na posameznikovo splošno dobro počutje. Ampak hkrati ne smemo pozabiti, da je prehrana le en delček sestavljanke. Kako se posameznik počuti ali obnaša, je namreč odvisno še od številnih drugih dejavnikov, kot so genetika, okolje, psihološki dejavniki, kot sta stres in travme, pa tudi posameznikova fiziologija in metabolizem, ki lahko vplivata na to kako se posameznik oz. njegovo telo odzove na različna hranila.