Spodnji zapis je povzetek 1. epizode podkasta “Kaj bi rekli psi?”. Celotni epizodi lahko prisluhnete preko platforme Spotify , Apple Podcasts ali si jo ogledate na YouTubeu.
Čeprav so mi bili psi vedno blizu se nikoli nisem prav preveč spraševala o tem kdo so kot vrsta, kaj je za njih značilno, kaj počnejo… Vedela sem samo, da ne govorijo (z besedami), ampak v njihovi družbi ni nikoli dolgčas. In da v njihovi bližini čutim nek mir, brez pritiska kdo sem, kaj počnem, kaj sem v življenju dosegla. Ko pa je v moje življenje stopil Beni, posvojeni španski hrt, ki ga danes žal ni več med nami, se je začelo moje popotovanje po globljem spoznavanjem kdo pravzaprav so psi. Beni je bil namreč reaktiven do drugih psov. In ker sem si ga želela bolje razumeti in videti, kako mu jaz lahko pomagam, sem začela raziskovati kdo so psi. Kar me je potem pripeljalo do tu, kjer sem danes – certificirana svetovalka za pasje vedenje.
Ena izmed najpogostejših stvari, ki mi jih rečejo skrbniki proti koncu našega sodelovanja je:
“Hvala, ker zdaj bolje razumem svojega psa.”
In kot skrbnica psa jih čisto razumem zakaj jim je to tista največja, najpomembnejša stvar, ki so jo odnesli od naših srečanj – tudi če k meni niso primarno prišli iz tega razloga. Če govorim iz svoje osebne izkušnje je meni ravno to razumevanje postavilo osnovne temelje, ki so odnos z mojim psom povsem preobrazili.
Tako se je recimo:
- uničevanje stvari iz tega, da mi želi nagajat in doseči svoje prešlo v “nekaj te je vznemirilo in se želiš pomiriti”, ker ima grizenje, trganje, uničevanje pomirjujoč učinek,
- vlečenje na povodcu se je iz “čisto si podivjan” spremenilo v sprehajava se na nepravi lokaciji, uporabljam prekratek povodec itd.,
- zaganjanje v druge pse se je iz moj pes je agresiven, spremenilo v strah ga je, ni siguren, da drugim psom lahko zaupa,
- in še bi lahko naštevala v nedogled, do kakšnih spoznanj vse sem prišla.
Zato bolje kot razumemo pse kot vrsto, bolje bomo vedeli zakaj se naš pes obnaša tako kot se. In bolje kot bomo razumeli našega psa kot posameznika bolje bomo vedeli na kakšen način želi ali ne želi početi stvari, kaj mu je/ni všeč in kako mu lahko najbolje pomagamo pri zadovoljevanju njegovih potreb. In pa morda še najpomembnejše, ko oz. če ima pes “vedenjske” težave lažje razumemo iz kje izvirajo, kako jih nasloviti in smo hkrati bolj razumevajoči in potrpežljivi.
Evolucijski razvoj psov
Zgodovina mesojedih sesalcev se je začela pred približno 55 milijoni let. Udomačevanje psov pa se je pričelo nekje pred 35.000 leti – številke variirajo glede na to katerega znanstvenika vprašate. Znanstveniki predvidevajo, da naj bi bil ta zgodnji proces po vsej verjetnosti ne zavedni in ga tako razlikujejo od »pravega« procesa domestikacije, ki naj bi se zgodil nekje pred 14.000 leti. Sodobne pasme pa so nastale v zadnjih nekaj sto letih. Samo da malo postavimo v perspektivo, kako drobčkan del evolucije so pasme psov.
Še ena zelo pomembna stvar se dotika evolucije psov, in sicer mit, da so psi volkovi. Domači pes in sodobni volk si delita skupnega prednika, raziskave kažejo, da je neposredni prednik psov izumrl. Na tej točki res želim poudariti, da volk ni pes in pes ni volk. Tudi ne vem kako obsežna socializacija z ljudmi iz volka ne bo naredila psa. Enačenje z volkovi, je psom prineslo in jim še prinaša ogromno škode. Glavna izmed njih je teorija dominance, ki temelji na ugotovitvah opazovanja volkov v ujetništvu. Če hočemo spoznati neko vrsto jo moramo opazovati v njenem naravnem okolju. Opazovanje volkov v ujetništvu nam tako ne pove kdo so volkovi kot vrsta, to napako so priznali tudi znanstveniki, ki so opazovali volkove v ujetništvu. Ampak škoda je bila žal narejena in teorija dominance v taki in drugačni obliki živi naprej še danes. Če temelji na katerih temelji teorija ne drži niti za volkove, se pravi za živali, ki so bile “subjekt” opazovanja, kako potem lahko drži za povsem drugo vrsto?
Prostoživeči psi
Predvidoma naj bi danes na svetu živela 1 milijarda psov in le okoli 20% naj bi jih bilo t. i. hišnih psov, ki živijo pod človeškim nadzorom. Psov kot je »moj« Balt in tvoj kosmatinec. Kar pomeni, da je okoli 80% psov prostoživečih. In ravno ti psi nam dajo odličen vpogled v to kdo so psi kot vrsta ter za razumevanje različnih vedenjskih in ekoloških prilagoditev, ki so psom omogočile življenje v neposredni bližini ljudi. Velika večina prostoživečih psov živi v toplejših podnebnih območjih – v Indiji, jugovzhodni Aziji, Afriki, Mehiki in Južni Ameriki. Prostoživeči psi niso divji in niso zapuščeni psi, živijo v stiku z ljudmi in se na njih zanašajo za hrano in včasih tudi zatočišče. Živijo in se prehranjujejo predvsem na ulicah mest, vasi in na smetiščih. V prvi vrsti so mrhovinarji, ki so pri prehranjevalnih navadah zelo prilagodljivi, saj jedo vse od zelenjavnih olupkov do mesa in so dobro prilagojeni na življenje med ljudmi. Aktivno iščejo človeško bližino in so zelo občutljivi ter odzivni v interakciji z nami. Ko sem brala raziskavo o tem kako prostoživeči psi preživijo svoj dan, so avtorice zaključek začele z besedami – psi so leni in prijazni. In to se mi zdi res odličen splošen opis te vrste.
Psi so leni
Moram reči, da je bilo to, da so psi leni ena izmed stvari, ki je mene najbolj presenetila in hkrati najbolj preseneti tudi moje stranke in me na začetku večina precej skeptično gleda, ko rečem, da bo treba zmanjšati aktivnosti in psu omogočiti več počitka. Ampak dejstvo je, da so psi kot vrsta večino časa neaktivni – se pravi, da spijo oz. sedijo/ležijo in opazujejo okolico. Aktivnost, ki pri njih prevladuje nad ostalimi je spanje. Zelo malo je pri njih nekih zelo aktivnih, visokointenzitetnih aktivnosti. Med načini gibanja pri njih prevladuje hoja. Se pravi, če so psi večino časa neaktivni in če med gibanje prevladuje hoja, se lahko hitro zgodi, da je zaradi tega, ker mi mislimo, da jim moramo konstantno zagotavljati neko aktivnost, naš pes lahko hitro preobremenjen. In ko se psi gibljejo več oz. gibljejo na način, ki ni v skladu z gibanjem njihove vrste je to lahko vzrok ali en izmed vzrokov za pojav vedenjskih težav, lahko pride do poškodb itd.
Kako se sprehajajo psi?
Preden sem se začela izobraževati o vedeju psov, se nikoli nisem vprašala kako se “sprehajajo” psi kot živalska vrsta. Samoumevno mi je bilo, da ljudje psa vzamemo sabo na sprehod, kjer neprestano hodimo, dokler ne prehodimo željene razdalje. Ampak na tak način se sprehajamo ljudje in ne psi. Zato je zelo pomemben preskok, ki ga moramo narediti ljudje v glavah to, da sprehod prilagodimo potrebam psa.
Ko psi hodijo, večinoma hodijo počasi, se ustavljajo, zraven raziskujejo, iščejo hrano, ogromno vohajo – voh je njihov najmočnejši čut skozi katerega zaznavajo in dojemajo svet okoli sebe. Njihovo bistvo “sprehoda” ni, da bodo prehodili točno določeno razdalja, ampak je za njih bistvo to, da dobro raziščejo in spoznajo okolico, tudi če to pomeni, da so v pol ure pokrili vsega skupaj par 10 m razdalje. Vohanje, za katerega je znano, da pse pomirja, aktivira njihove možgane, povečuje samozavest in je naravno vedenje psov. Zato želimo, da čim več vohajo. In s tem kako se mi sprehajamo z našim psom, kakšno opremo uporabljamo, lahko močno vplivamo na to koliko bo naš pes na sprehodu vohal.
Če bi vas o samih sprehodih zanimalo več, prisluhnite brezplačnemu predavanju.
Psi so prijazni
Psi so izredno socialna bitja, kar pomeni, da morajo imeti stik tako s pripadniki svoje vrste kot tudi z ljudmi.
Ko so znanstveniki opazovali družine prostoživečih psov v Indiji, so ugotovili, da je njihova struktura zelo podobna človeški razširjeni družini, se pravi, da skupnost pomaga vzgajati mladiče, s tem, da matere nosijo večinski del skrbi za mladiče. Zelo zanimiv je tudi podatek, ko so opazovali kdaj mladiči zapustijo svojo družino (zopet v Indiji) – najmlajša zabeležena starost je bila 6 mesecev, najpogosteje so jo zapustili okoli starosti 2 let, marsikateri pa je niso zapustili nikoli. Se pravi tukaj govorimo o res družabni vrsti, ki je odlična v navigiranju kompleksnih socialnih interakcij in ki ima trdne in globoke odnose s pripadniki svoje vrste. Kar moramo imeti v mislih, ko domov pripeljemo psa, zlasti če bo edini pes v gospodinjstvu. Ker to njegovo potrebo po kvalitetnih in rednih stikih z drugimi psi mu moramo nekako zadovoljit.
Je pa življenje psov tesno prepleteno tudi z življenjem ljudi. Psi so najstarejša udomačena vrsta, ki je obstajala že pred pojavom kmetijstva! Naša zgodovina in zgodovina psov se tako tesno prepletata že nekje med 35.000 in 14.000 let – odvisno katerega znanstvenika vprašate. Znanstveniki domnevajo, da je domestikacija imela velik vpliv na razvoj človeku podobnih socialnih spretnostih pri psih. Zelo zanimivi so bili meni tudi rezultati raziskave, ki so pokazali, da imajo prostoživeči psi raje božanje, kot hrane v interkacijah z nepoznanimi ljudmi. Se pravi gradijo zaupanje na neki naklonjenosti, nežnosti in ne hrani. Kar se mi v resnici zdi zelo pomembna ugotovitev, ker se hrano oz. priboljške prevečkrat obravnava kot edini “prijazni” način kako psa lahko nekaj naučimo, kako lahko z njim gradimo odnos.
Kakšno vlogo igra spanje?
Kvaliteten spanec je ključen za naše zdravje in normalno funkcioniranje. Zaradi pomanjkanja spanja so naši možgani izčrpani in ne morejo opravljati svojih nalog tako kot je treba. Kar lahko negativno vpliva na koncentracijo, spomin, učenje, zbranost, koordinacijo itn. Če pomislimo, da imamo psa, ki ima neke vedenjske težave, to pomeni, da se ta pes recimo ne bo zmožen naučiti, da na določeno situacijo lahko reagira drugače.
Poleg tega se med spanjem povišane ravni stresnih hormonov vrnejo nazaj v normalno stanje. Pri pomanjkanju spanja pa telo nima dovolj časa, da bi te hormone vrnilo nazaj v normalno stanje, zato se psi zbudijo bolj pod stresom in hkrati težje navigirajo stresne vsakdanje situacije. Se pravi manj kot psi spijo, bolj so pod stresom. In bolj kot so pod stresom, težje spijo. In imamo začaran krog.
Psi zelo radi spijo v družbi. Če opazujemo leglo mladičkov, ko spijo, jih običajno najdemo zvite skupaj,enega čez drugega. Takšen način spanja prinaša številne prednosti, kot sta toplina in občutek varnosti. Medtem ko se spalno vedenje odraslih psov do neke mere spremeni, lahko pogosto najdemo skupine prostoživečih psov, ki si delijo prostor, kjer spijo. Raziskava na hišnih psih, starih med 16 tednov do 12 mesecev in so ugotovili, da jih 86% raje spalo v bližini ljudi, če so le imeli to možnost.
Zelo radi spijo na dvignjenih površinah in zelo radi menjajo ležišča.
Stres in vedenje
Vedenje našega psa, je najbolj uporabna informacija, ki jo lahko dobimo. Pes, ki je pred nami nam jasno pove, ali se dobro počuti ali ne. In to da se ne počuti dobro, se največkrat kaže v njihovem vedenju. Takšnim vedenjem smo ljudje nadeli ime “vedenjske težave”. In stres je pogosto vzrok oz. eden izmed vzrokov za vedenjske težave.
Vsi vemo, da smo pod stresom, ko se nam zgodi nekaj neprijetnega, ampak manjkrat pa se omenja, da se tudi, ko smo vzhičeni začnejo sproščati stresni hormoni in telo reagira na enak način kot ko se nam zgodi nekaj neprijetnega.
V našem življenju se dogaja ogromno neki stvari, zaradi katerih se psom aktivira stresni odziv, se pravi, da se v telesu začnejo odvijati procesi, kjer se med drugim začnejo sproščati stresni hormoni. Stresni odziv ima svojo funkcijo in se je evolucijsko razvil, da nam omogoči čim boljše možnosti preživetja – telo pripravi na beg ali boj. Problem se pojavi, ker se zaradi našega načina življenja, ki posledično vpliva na življenje našega psa, veliko psom ta stresni odziv prepogosto aktivira in je hkrati vklopljen predolgo časa. Za kar pa ni bil narejen. Posledica tega so lahko zdravstvene in pa tudi vedenjske težave.
Resnica je, da bo stres vedno prisoten tako v našem življenju, kot v življenju naših psov. Zato je tako pomembno, da mi aktivno skrbimo, da še dodatno ne prispevamo k aktiviranju stresnega odziva. To naredimo tako, da odstranimo oz. zmanjšamo vse stresorje, ki so v naši moči in hkrati psu ponujamo oz. omogočamo pomirjujoče aktivnosti.
Zaključne misli
Bolj kot življenje našega psa približamo življenju njegove vrste, bolj umirjen, srečen in zdrav bo in manj vedenjski težav bo imel. Zato je tako pomembno, da si vzamemo čas in spoznavamo kdo so kot vrsta in kot posamezniki.
Psi so čudovita, kompleksna bitja, ki nas lahko ogromno naučijo o njih in tudi o nas samih.
Literatura
- Milósi, Ádám: The Dog – A Natural History (2018)
- Eaton, Barry: Dominance in Dogs: Fact or fiction? (2008)
- Arunita Banerjee in Anindita Bhadra: Time-activity budget of urban-adapted free-ranging dogs (2019)
- Pangal, Sindhoor: Lives of Streeties: A study on the activity budget of free-ranging dogs
- Majumder, S. S., Chatterjee, A. & Bhadra, A.: A dog’s day with humans – time activity budget of free-ranging dogs in India
- Miles K. Bensky, Samuel D. Gosling, David L. Sinn, Chapter Five – The World from a Dog’s Point of View: A Review and Synthesis of Dog Cognition Research, Editor(s): H. Jane Brockmann, Timothy J. Roper, Marc Naguib, John C. Mitani, Leigh W. Simmons, Louise Barrett, Advances in the Study of Behavior, Academic Press, Volume 45, 2013, Pages 209-406
- Bhattacharjee, D., Sau, S. & Bhadra, A. Free-Ranging Dogs Understand Human Intentions and Adjust Their Behavioral Responses Accordingly.
- Francis Galibert, Pascale Quignon, Christophe Hitte, Catherine André: Toward understanding dog evolutionary and domestication history (2011)