Psa, ki skače na ljudi se velikokrat označi kot nevzgojenega, v resnici pa gre še za eno izmed vedenj, ki jih ljudje ne razumemo najbolje in zaradi tega napačno razumemo, kaj nam pes s tem sporoča. Hkrati ne moremo zanikati, da je to, da pes skače nate lahko boleče in potencialno nevarno. Sploh, če gre za večjega psa in otroke, starejše ljudi ali ljudi, ki imajo težave z ravnotežjem.
Slaba stran tega, da psi skačejo na ljudi je, da je to zelo pogosto vedenje za katerega ljudje največkrat ne razumemo vzroka za to vedenje in da s tem kako se lotimo naslavljanja skakanja, vse skupaj največkrat le poslabšamo. Dobra stran pa je, da je skakanje eno izmed vedenj, ki jih je relativno lahko nasloviti, ko enkrat vemo, kaj moramo narediti.
Zakaj mladički skačejo na svojo mamo?
Pasja legla po navadi sestavljata dva ali več mladičev, kar pomeni, da če mladički potrebujejo svojo mamo, morajo vedeti oz. znati to tudi skomunicirati. In prav ste uganili, skakanje na mamo je eden izmed načinov kako to naredijo. Kar pomeni, da je to za pasje mladičke povsem normalno vedenje, kako drugemu posamezniku skominiciraš “hej, tukaj sem, potrebujem te”.
Tako kot pri dojenčkih, tudi pri pasjih mladičkih niso vsa njihova vedenja sprejemljiva, ko odrastejo. Če odrasli psi skakanje mladičkov tolerirajo, ker so mladički in še odraščajo, to nikakor ni vljudno, če govorimo o odraslem psu. Zato odrasli psi skakanje mladičkov tolerirajo dokler, ti niso dovolj stari, da bi morali poznati bolj vljuden način komuniciranja. Tega jih naučijo na način, ki je tudi nam ljudem v veliko pomoč.
Na posnetku si lahko pogledate kako psi učijo mladičke, da skakanje ni najbolj vljudno. Odrasel pes mladiča ne ignorira, ne odkoraka stran, ampak mu s svojo telesno govorico sporoča, da to kar počne, ni vljudno.
Zakaj potem moj pes še vedno skače, če pa ni več mladič?
“Naš pes je že zdavnaj prerasel fazo mladička, a še vedno skače. Kako je to mogoče, če pa ni več mladič?” – je ena izmed najpogostejših misli, ki se skrbnikom porodijo na tej točki.
Mislim, da se lahko vsi strinjamo, da so mladički izredno prikupni in da nas njihovo skakanje v večini ne moti pretirano. Pogosto ga s svojim obnašanjem celo spodbujamo, kar pomeni, da pes to vedenje razume kot povsem normalno interakcijo in da hkrati niti nima priložnosti, da bi se lahko naučil bolj vljudnega stika z nami. To pa posledično vodi v odraslega, skakajočega psa. Skakanje takrat ni več tako prisrčno kot je bilo nekoč in si želimo, da pes tega ne bi več počel.
Nasveti, ki jih največkrat dobimo so:
- psa ignorirajte,
- uporabite ukaze kot so sedi, na prostor,
- psu rečemo “ne, ne skači”, ga odrinemo itd.
Razlog zakaj noben od naštetih predlogov ne deluje (vedenje ostaja prisotno, eskalira ali pa se preusmeri v katero izmed preostalih vedenj, ki nam ljudem prav tako niso preveč ljuba), je ker vzrok vedenja ostaja nenaslovljen in ker s psom komuniciramo na človeški in na psu nerazumljiv način. Kombinacija obojega pa je ključna, če želimo uspešno nasloviti skakanje psa na ljudi.
Potreba po socialnem stiku mora biti vedno zadovoljena
Če se vrnemo nazaj na začetek tega članka, skakanje pogosto izvira iz potrebe po socialnem stiku. Razumeti moramo, da so psi izredno družabna vrsta, kar pomeni, da je socialni stik z drugimi psi in ljudmi ključno za njihovo preživetje. Če njegove potrebe po tem ne zadovoljimo, to pomeni, da pes lahko občuti socialno bolečino (social pain), ki je v veliko primerih hujša od fizične.
Zato moramo, če želimo nasloviti skakanje poskrbeti, da je pasja potreba po rednem in kvalitetnem socialnem stiku vedno zadovoljena. Nekoliko zahtevnejše pa je ugotoviti kako psu uspešno sporočiti, da skakanje ni najbolj vljuden način, kako prositi za socialni stik.
Psa ne ignorirajte, ampak uporabite njemu razumljivo komunikacijo
Eden najpogostejših nasvetov, če imamo psa, ki skače je zagotovo ta, da naj se ga ignorira toliko časa, dokler se pes ne umiri.
Pa prenesimo to v situacijo s katero se srečuje skoraj vsak skrbnik psa, ki skače:
Pes na vaš prihod domov čaka +9 ur in se vas neizmerno razveseli, zaradi vsega tega vznemirjenja in dejstva, da ste končno spet ob njem začne skakati na vas, ker si želi vaše bližine. Vi po nasvetu, ki ste ga dobili, psa ignorirate – predstavljajte si, kako grozen občutek je, če bi vas vam ljubljena oseba po daljši odsotnosti ignorirala. Stiska psa se le povečuje, vedenje eskalira, dokler pes ne obupa. Samo pomislite, kako hude posledice ima to lahko za odnos.
Psi so se učenja, da skakanje ni vljudno lotili na precej uspešnejši način in ljudje se od njih lahko veliko naučimo. Se spomnite, kako odrasli psi mladičev ne ignorirajo in še vedno zadovoljujejo potrebo po socialnem stiku ter jim hkrati s telesno govorico mirno, a vztrajno sporočajo, da to vedenje ni vljudno? Točno to zmagovalno kombinacijo moramo mi prenesti v svojo situacijo.
V praksi to navadno izgleda tako, da se s hrbtom obrnemo stran od psa, a mu v trenutku ko ne skače ponudimo socialni stik, ki ga potrebuje. Lovljenje tega kratkega okna je zlasti na začetku zelo zahtevno, vendar se s časom povečuje in psi dojamejo, da za zadovoljitev socialnega stika ne potrebujejo skakati.
Vznemirjenje poveča verjetnost za skakanje
Obiski, prihodi družinskih članov domov, srečanje (ne)poznanih ljudi – vse situacije v katerih se pes razveseli ali vznemiri lahko povečajo verjetnost skakanja, zlasti če govorimo o psu, ki to že počne. Poleg tega na skakanje vpliva tudi splošno stanje psa. Če se v življenju našega psa dogaja preveč stvari, ki mu konstantno aktivirajo simpatični živčni sistem je tudi pojav vedenj kot je skakanje bolj verjeten.
Zato moramo biti pozorni, da s svojim obnašanjem (npr. cviljenje) v vznemirljivih situacijah (npr. naš prihod domov) psu še dodatno ne otežimo tega, da ostane miren in ne skače. Razlika je med mirnostjo in hladnostjo. Psu še vseeno želimo sporočiti, da smo ga tudi mi veseli, a to naredimo na umirjen način, da mu s svojim vedenjem pomagamo, da tudi on lažje ostane mirnejši. Hkrati pa smo pozorni tudi na širšo sliko in skrbimo, da je življenje našega psa čim bolj v skladu z življenjem vrste, da so njegove potrebe zadovoljene in stresorji minimizirani. Na ta način bomo našemu psu pomagali, da se bo lažje uspešno soočal z različnimi situacijami.
Preventiva je bolj učinkovita od kurative
Z vsakim skokom se pes bolj vznemiri, kar vodi v več skakanja in psu oteži umiritev ter težje zazna našo telesno govorico in kaj mu želimo sporočiti. Zato je prepoznavanje situacij, v katerih pes začne skakati, njihovo predvidevanje, uporaba pravilne telesne govorice in zadovoljitev potrebe po socialnem stiku še preden skoči izjemno pomembno, če želimo da naš pes ne skače. Veliko lažje je mirnega psa ohranjati mirnega, kot pomiriti vznemirjenega psa.