Ob besedah “psu dajmo več izbire”, “poslušajmo želje in potrebe psa” ali “psu pustimo biti pes” ima veliko skrbnikov pomisleke, da gre za permisivno vzgojo, kjer vlada popoln kaos. Naj te potolažim, da nikakor ne gre za permisivno, ampak za nežno vzgojo. Res je, da sta si v določenih pogledih podobni, zato bi s tabo rada delila kaj točno je (in ni) nežna vzgoja, da bo odločitev, ali je to nekaj zate in za tvojega psa, lažja.
Nežna vzgoja prinaša ogromno pozitivnih učinkov, tako za nas kot za pse. Psi, ki so vzgajani z empatijo, razumevanjem in spoštovanjem imajo navadno manj vedenjskih težav, so manj živčni in bolj samozavestni. Z implementacijo nežne vzgoje ustvarimo ljubeče in podporno okolje, kjer lahko zacvetimo tako mi kot naši psi.
Nežna vzgoja se osredotoča na grajenje trdnega odnosa med nami in našim psom skozi empatijo, razumevanja in medsebojno spoštovanje
Dober odnos je ključ za lepo življenje z našim psom, kjer smo srečni tako ljudje kot tudi psi. Bolj kot poskušamo razumeti drugega posameznika v odnosu (v tem primeru psa), lažje lahko razumemo, sprejmemo in se spoprimemo z vedenji, ki nam niso najbolj všeč. Ker se začnemo ukvarjati z “zakaj”, ki se za vedenjem skriva in se ne fokusiramo zgolj na to, kako vedenje preprečiti ali odpraviti.
Pomisli, ko je bilo tebi težko in se nisi “lepo” obnašal/-a, a hkrati je bilo to največ kar si v tistem trenutku zmogel/-la. Kako bi si želel/-a, da bi se takrat drugi obnašali do tebe? Že od malih nog so me doma učili, da se do drugih obnašaš tako, kot si želiš, da se oni obnašajo do tebe. In zakaj tega ne bi prenesli na odnose s psmi?
Nežna vzgoja vključuje postavljanje mej, a na način, ki je psu razumljiv in na mestih, kjer so meje smiselne
Če želimo, da je sobivanje prijetno za vse, je kdaj pa kdaj treba postaviti tudi kakšno mejo. Ključno pri uspešnem postavljanju mej je to, da se najprej vprašamo katere meje so smiselne in katere ne. Naši psi so 100% odvisni od nas in mi določamo potek njihovega življenja – kdaj jejo, kaj jejo, kdaj gredo na sprehod, kam gredo na sprehod, kje spijo, kdaj spijo in še bi lahko naštevala. Hitro lahko pridemo do točke, da našemu psu enostavno vzamemo skoraj vso možnost izbire, ki pa je ključnega pomena za posameznikovo dobrobit in igra veliko vlogo pri naslavljanju vedenjskih težav. Mislim, da lahko z gotovostjo rečem, da se nihče izmed nas ne počuti dobro v odnosu, kjer je omejevan in diktiran vsak naš korak. Prav tako pa nismo pripravljeni oziroma niti zmožni poslušati še ene dodatne omejitve na kupu že obstoječih omejitev.
Pri postavljanju mej je zelo pomembno tudi to, da vemo katere so naravne potrebe našega psa in temu potem tudi prilagodimo način na katerega postavimo mejo.
Primer: grizenje, trganje stvari je naravno vedenje psov, ki ima hkrati močan učinek pomiritve. Namesto da psa kaznujemo, ker je zgrizel blazino in mu preprečimo kakršnokoli možnost grizenja, mu raje ponudimo alternativo, ki jo lahko zgrize in uniči. Če psu onemogočimo dostop do stvari, ki jih lahko grize, bo našel nekaj česar ne sme grizti, saj je to vedenje za njih naravno in jih pomirja, ko so vzhičeni. Z enostavno alternativo si lahko prihranimo slabo voljo na obeh straneh.
Samo postavljanje mej je zelo enostavno in pri tem ne potrebujemo nobenih besed oz. treninga. Vse kar potrebujemo je naša telesna govorica, poznavanje pasje komunikacije in potrpežljivost.
Razumevanje perspektive psa in njegovih potreb je ključnega pomena
Če hočemo nekoga razumeti, se moramo postaviti v njegove čevlje. Nežna vzgoja v ospredje postavlja psa kot posameznika in razumevanje kdo ta posameznik je, kar je ključ do srečnega in zdravega psa. Vsako vedenje je prisotno z razlogom. In ko čas in energijo vložimo v iskanje razloga ali več njih, lahko problem naslovimo celostno. Namreč ko odpravimo vzrok vedenja, bo vedenje izginilo oziroma se občutno zmanjšalo.
Pri nežni vzgoji je pes enakovreden partner v odnosu pes-skrbnik
Ena izmed stvari, ki se mi je najbolj vtisnila v spomin tekom mojega šolanja za certificirano svetovalko za pasje vedenje je, da so psi strokovnjaki za pse. Kar pomeni, da nas o psih lahko največ naučijo psi. Vsak posamezen pes najbolje ve kaj zmore oiroma česa ne zmore, kaj mu je všeč oziroma kaj mu ni všeč. Prepustiti se, da nas vodijo psi in da soustvarjamo skupno življenje ni lahko, saj je v nas zakoreninjena misel o nebogljenih psih, ki so brez našega vodstva izgubljeni ter povsem razpuščeni. Medtem ko gre v resnici za ekstremno pametne, iznajdljive, visoko socialne živali z lastnimi preferencami in potrebami, ki odlično navigirajo človeški svet, če jim le ponudimo možnost ter prave pogoje.
Misel, da moramo vedno vse vedeti in znati, ko gre za našega psa je lahko zelo obremenjujoča. Najboljše pri vsem skupaj je, da nam naš pes pri vsem skupaj lahko ogromno pomaga. Prisluhnite, opazujte, sodelujte – skupno življenje bo postalo lažje in prijetnejše. Samo pomislite kakšno razliko v kvaliteti odnosa naredi to, da si ti in tvoje želje slišane ter upoštevane.
Nežna vzgoja nima enega univerzalnega kalupa, ampak se vzgojo prilagaja vsakemu posameznemu psu, njegovim zmožnostim in psiho-fizičnemu stanju
Poznavanje vrste in potreb psa nam da nujno potrebne temelje za boljše razumevanje našega psa ter je odlično izhodišče na katerem lahko gradimo. Vendar pa, ker je vsak pes posameznik z lastnimi preferencami in zmožnostmi, ne obstaja en univerzalen “kalup”, ki bi bil primeren za vse. Nežna vzgoja to prepoznava in vsakega psa sreča tam, kjer je. S tem ko psu damo prostor, da je lahko to kar je in se ne osredotočamo na cilj, kaj bi moral biti, poglobimo odnos z našim psom in začnemo uživati v vsakem koraku skupnega življenja.
Tudi sama sem mislila, da bo do spremembe prišlo le, če bom jaz vodila to spremembo skozi rigidne treninge. Psi so mi pokazali, da se ne bi mogla bolj motiti. Če jim damo prostor, čas, prave okoliščine, možnost sprejemanja odločitev in življenjski slog, ki spodbuja samoregulacijo, bodo psi prišli do točke, kjer bodo sami od sebe naredili korak naprej. Kar po mojem mnenju šteje največ, saj sprememba prihaja iz njih samih in je tako lahko dolgoročna. Ko se ženemo po še več, še boljše, velikokrat pozabimo živeti življenje. Nase in na svojega psa dajemo ogromno pritiska, ki ne koristi nikomur.
To kar smo, je dovolj. Več kot dovolj.
